Hvala lepa.

Bom na začetku se poslužil proceduralnega, proceduralne navade, da malce širše naslovim zadevo. Nihče zjutraj ne vstane in si nekako reče, uh, danes si pa res želim delati reformo, pokojninsko sploh. Ni je fajn imeti, ni je fajn delati, ni fajn čutiti razlogov zanjo, ne, še manj pa je fajn čutiti posledice, če jo ne naredimo.

Reforme se ne sprejema zato, ker bi jo kdo želel, ampak zato, ker je potrebna in če jo je potrebno sprejeti, potem je bolje, da jo sprejmemo tako, da bo pravična, socialna in konec koncev usklajena z ljudmi. Jaz menim, da smo se približali temu najbolje, kot je v dani situaciji možno, da na koncu to reformo tudi sprejmemo. In zdaj ta reforma ni nek enostranski akt, kot se mogoče v nekih delih poskuša predstaviti, ampak je rezultat socialnega dialoga, širokega socialnega dialoga. Najprej seveda na samem začetku je bilo potrebno doreči osnovna izhodišča, ki so bila, kot vemo, postavljena v prejšnji vladi in kot smo ugotovili zelo hitro, niso odražala realnega stanja. In nastal je nek okvir reforme, ki je potem šel skozi socialno ekonomski svet, hkrati pa se je, seveda, vključevalo tudi vse različne relevantne deležnike. Tudi opozicijo, kamor se je prišlo predstaviti takratni začetni okvir te reforme in je bilo zaželeno, da se podajo in predlogi in pogledi, kar žal seveda nismo dobili. In imamo nekako situacijo, kjer je opozicija v svojem prejšnjem mandatu dala zavezo za precej varčevalno reformo, ki bi v končni fazi pomenila kar konkretno zvišanje tako upokojitvene starosti kot delovne dobe, kar pa se je potem, kot rečeno, v precej napornih pogajanjih na evropski ravni hvala bogu spremenilo.

Kakorkoli, vsemu temu so sledila intenzivna pogajanja na ESS, kamor, kot vemo, so vključene vse sindikalne centrale in delodajalci. Jaz tukaj se mogoče strinjam z Zvezo društev upokojencev, da bi v prihodnje pogledali to članstvo v Socialno-ekonomskem svetu in mogoče tudi razširili na tiste deležnike, ki se jih obravnavana zadeva dotika. Tako da razumem njihov mogoče slabo voljo, da niso bili vključeni v Socialno-ekonomski svet. So bili pa seveda vključeni ob tem osnovnem pogajanju v pogovore in dogovore. V končni fazi je dogovor podpisali šest sindikalnih central od sedmih. To je kompromis, v katerem, ja, ni noben dobil tistega vsega, kar je želel, ampak v končni fazi so vsi dobili nekaj. In s tem, kar je bistveno tukaj poudariti je, da se bodo vse te spremembe uvajale postopno. Mi smo v preteklosti imeli reforme, ki so nekako stopile v veljavo čez noč, kar je pomenilo določen šok. Tokrat se spremembe uvajajo zelo postopno.

Če se dotaknem zgolj nekaj teh rešitev, ki jih prinaša reforma. Odmera za 40 let dela se postopno zvišuje na 70 odstotkov, za daljše delo od zahtevanega pa celo skoraj na 80 odstotkov, kar pomeni konkreten dvig za vse, ki so oziroma bodo delali dolgo oziroma teh 40 let pravičnejši izračun.

Zdaj, osnova, ja. Ne bo več 24 najboljših zaporednih let, ampak 40 let -5 let najslabših. To je 35. S tem nekako sam sistem bolj sledi dejanskim vplačanim prispevkom. Hkrati pa se znotraj sistema ščiti tiste, ki so imeli vmes obdobje brezposelnosti ali pa skrbi za otroke. Tako je po mojem mnenju nov izračun pravičnejši in bo večini prinesel višjo osnovo. Potrebno je to podaljšanje referenčnega obdobja, predvsem, ker gre za eno večjih anomalij v tem veljavnem pokojninskem sistemu, ker se znotraj tega sistema omogoča, da marsikdo plačuje zgolj tisti zahteven del višje prispevke, vse ostalo pa minimalne in pridemo na koncu do nekega absurda, kjer nekdo, ki redno 40 let plačuje prispevke, na koncu dobi manj kot nekdo, ki je zgolj en del plačeval višje, potem pa minimalne in to seveda ni prav.

Imamo, ja, dvig starostne meje na 62 let, kot sem že rekel, ta del je postopen po tri mesece na leto od 2028, kar pomeni, da bomo dejansko na to starost prišli leta 2035. Tisto, kar je bistveno znotraj tega je pomembno poudariti, da se je kot pogoj ohranilo 40 let delovne dobe in hkrati, če si začel delati pred 20 letom lahko to starost znižaš. In če dam primer, nekdo, ki se je zaposlil pri 18 letih, danes danes se zaposluje z 42 leti delovne dobe in 60 leti in tako tudi ostaja. Po novem sistemu bo prav tako delal 42 let in se upokojil s 60 leti. S tem, da bo za vsako leto, kar bo več od 40 dobil tri odstotne točke višji odmerni odstotek. Zdaj trenutno je ta del, mislim, da na 1,36. Tako da zdaj trditev, da bodo vsi morali delati dlje, preprosto ne drži, ker je to seveda tudi odvisno od tega, kdaj nekdo stopi na trg dela. Že danes vsi tisti, ki vstopajo na trg dela z 22 in več leti, delajo pač več kot 60, se upokojujejo pri več kot 60 letih starosti, če izpolnjuje ta 40 let. Zdaj, tisto, kar je pomembno znotraj tega, je zaščita ranljivih. Invalidske pokojnine rastejo iz 41 odstotka na 50 najnižje osnove. Mi vemo, da smo iz opozicije imeli predloge, ki so bili celo nižji od tega. Vdovske in družinske pokojnine se že zdaj takoj zvišajo za dodatnih pet odstotnih točk in potem od 2027 dalje trajno dosežejo, ne vem, 80, 90 oziroma 100 odstotkov. Letni dodatek se sistemsko ureja v petih razredih, prvič pa se uvaja tudi zimski dodatek. To pomeni sistemsko na začetku 150 evrov do leta 2030, ko bo ta dodatek 250 in se bo potem usklajeval z inflacijo.

Ja, če zaključim, ta reforma seveda ni popolna, je kompromis, ampak je v končni fazi boljša od vseh prejšnjih. Zagotavlja višje odmere, boljšo zaščito ranljivih in tudi nenazadnje stabilnost sistema, ki pomeni predvsem zaupanje v sistem, kjer bodo danes mladi, ki vstopajo v ta sistem, imeli pokojnine tudi jutri. In seveda bom ta predlog zakona podprl. Hvala lepa.