Govor

Hvala lepa.

Bom na kratko odgovoril na te pomisleke.

Zdaj najprej, kar se tiče drugega stebra. Ni skrivnost, da sva s kolego Feketijo ob začetku pokojninske reforme pogledala, kateri pokojninski sistemi v Evropi dajo najboljše rezultate, v smislu nadomestitvene stopnje. To je delež plače, ki ga oziroma razmerje med pokojnino in plačo, ki si ga prej prejemal. Tam sva ugotovila, da najboljša v tem pogledu sta danski in islandski sistem, ki sta dvostebrna, kar pomeni, da država ti zagarantira nek minimum, nek recimo temu, temeljni dohodek za upokojenca, vse ostalo pa priskrbi drugi steber, ki je kapitalsko organiziran, investira po celem svetu, vložki se investirajo in na koncu dobiš toliko, kolikor si vplačal, skupaj z obrestmi.

To da naslednji rezultat; če pogledamo nadomestitveno razmerje, bomo ugotovili, da islandski sistem na ta način upokojencu v povprečju garantira 106 odstotno razmerje, kar pomeni, da je pokojnina celo višja od plače. V Sloveniji imamo nadomestitveno stopnjo trenutno 63, ker je tak odmerni odstotek, pokojninska reforma jo zvišuje na 70, za tiste, ki bodo delali dlje, pa na 79, pri čemer je treba povedati še eno stvar; ljudje z nižjimi dohodki pri nas zaradi solidarnostnih elementov, ki jih je predhodnik omenil, pa pridejo do nadomestitvenega razmerja 95, se pravi tisti z nižjimi dohodki pa pri nas so blizu temu, kar islandski sistem splošno garantira.

Ampak zdaj, če pa pogledamo nam bližje, bližjo izkušnjo drugega stebra, Hrvaško in lahko na Googlu pogledate, kakšno je nadomestitveno razmerje tam, 30 odstotno, 30 odstotno, ler so ta drugi steber izvedli tako, da so prvega skrčili, postavili drugega, ta drugi je vmes bankrotiral in danes se mu Hrvati malo da ne izogibajo.

Zdaj, če se postavimo na zemljevid in se vprašamo, kje smo mi po zgodovinskih podobnostih, po družbeni organiziranosti, po zaupanju, geografsko in tako naprej, ližje hrvaški izkušnji ali dansko islandski, me zelo skrbi, da smo bližje tisti na Hrvaškem in da bi se na ta način ustanovilo neki fond, v katerem bi se lahko pokojnine prej izgubile kot okrepile. Tako da varna stava tukaj je na prvi steber in naprej "zjugov"(?) sistem, ki ga pa seveda moramo na primeren način okrepiti in to za sabo potegne določene stvari, kot je, da moramo imeti potem temu ustrezno upokojitveno starost za to, da se razmerje med vplačniki in prejemniki ne podre in da mlajše generacije zaupajo v sistem, da medgeneracijski dogovor obstaja in vanj vlagajo.

Drugič, glede moških in odmere 57,25. Da, tudi s tem smo se veliko ukvarjali, težava tukaj je pa naslednja. Če pogledamo samo obdobje med 2012 in 2019 bomo ugotovili, da so na začetku tega obdobja moški z odmero 57,25 imeli 18 let referenčnega obdobja, na koncu pa 24. Zdaj, če gremo to dvoje izenačevati, se moramo potem že v dveh parametrih spraševati, kaj je pravično, pravičen odmerni odstotek in kaj je pravično, kaj je pravična, pravično referenčno obdobje. In če to dvoje popravimo, se bodo zelo hitro oglasili tudi ljudje, ki so se pred 2012 upokojevali, ker odmerni odstotki se niso naenkrat zmanjšali leta 2012, ampak so padali od leta 2000, od Ropove reforme. Se pravi, če to naredimo, v resnici moramo odpreti pokojninski sistem za 25 let, za četrt stoletja nazaj in se vprašati kako bomo ljudem pravično na novo odmerili pokojnine. Tukaj pa jaz mislim, da trčimo ob dve stvari, eno, to je ustavno sporno. In drugo, mislim tudi z vidika zdajšnjih in bodočih upokojencev je situacija trenutno taka, da ko dobiš odmero pokojnine, je to tvoja v kamen vklesana pravica, ki jo boš užival do smrti in ti je nihče ne more vzeti. V kolikor se v pokojninski sistem in v odmero poseže nazaj, pa s tem ustvarimo precedens, da lahko vsaka vlada posega v pokojnine na ta način, da jih ljudem na novo odmerja, kot se pač trenutni politični oblasti zdi pravično. To bi pa močno zamajalo zaupanje v pokojninski sistem. In odsvetujem, da katerakoli vlada gre po tej poti. Raje se pogovarjamo o tem, kako tistim, ki so bili v preteklosti oškodovani, zdaj priti naproti. Tudi zato smo rajši prišli z idejo božičnice, kot da bi za tiste 2, 3 odstotke za nazaj popravljali odmere pokojnin, ker s tem, kot rečeno, odpremo Pandorino skrinjico.

Tretjič, dvojni status, zdaj glede dvojnega statusa bi še enkrat poudaril naslednje. Ljudje, ki so pripravljeni delati dlje, bodo močno nagrajeni. Ob plači lahko prejemajo 40 odstotkov pokojnine, vsako leto prva tri dobijo tudi tri dodatne odmerne odstotke, se pravi, če so v preteklosti moški hodili z odmero 57:25 v pokoj, bodo po novem 70, če bodo delali tri leta dlje, pa 79. Močno bodo nagrajeni zato, da delajo dlje. Drugič, v Zakonu o urejanju trga dela smo sprejeli in to je parlament že potrdil, včeraj je bil tudi preklican referendum o tem, tako da zakon zdaj v kratkem stopi v veljavo, da lahko že upokojeni, ki se želijo reaktivirati, na leto zaslužijo ob pokojnini še polnih 12 minimalnih plač in oddelajo 85 ur na mesec. Tako da mislim, da so tukaj noter spodbude dovolj močne. In tudi vsi rezultati kažejo, da se ena tretjina tistih, ki že izpolnjujejo upokojitvene pogoje, odloči za podaljšanje, kar pomeni, da ta sistem spodbud deluje in ga ne rabimo širiti. Je pa z dvojnim statusom tako, to bi imelo smisel, v kolikor bi imeli sistem vzpostavljen na individualnih prihrankih, ker potem ti vplačuješ rento zase, ne za druge, zdaj plačujemo za druge. V primeru, da imaš drugi steber, vplačuješ rento zase in ko želiš, jo aktiviraš, delaš pa naprej. V kolikor imamo naš sistem, Pay As You Go, je pa to zavarovalni sistem, kjer pomeni solidarnostno prispevek vplačujem in računam na to, da bom enkrat te solidarnosti tudi sam deležen, ampak takrat, ko ne bom več mogel delati, ker bom star. Zato se temu reče pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To je zavarovanje za primer, da ne moreš več delati zaradi starosti ali pa ne moreš več delati zaradi tega, ker postaneš invalid. v kolikor bi začeli kar izplačevati po 40 letih, pa to postane nek drug princip, potem pa to postane renta, ki si jo pač ti zaslužil, potem pa to ni več zavarovanje. To je približno tako, kot da bi rekel, pripada mi bolniška, čeprav nisem bolan, ampak ne vem, v povprečju so Slovenci toliko in toliko dni na leto na bolniški, torej tudi meni dajte bolniško. Tako pa ne deluje nobeno od naših socialnih zavarovanj. In mislim, da so tukaj vsi strokovni argumenti močno na strani, da ohranimo trenutni sistem spodbud in ne uveljavljamo polnega dvojnega statusa na način, kot je bilo predlagano. Hvala lepa.

Zdaj se nam je pridružil Igor Fekitija, ki me bo nadomestil na seji, ker sam moram na sejo vlade.