Hvala za besedo, predsednica.

Vsem lep pozdrav, posebej predlagateljici, naši predsednici Državnega zbora.

Seveda s samo idejo, ki je popolnoma na mestu. In seveda skrajno prava, se lahko strinjamo z idejo deklaracije. Bi pa jaz opozorila na neke ključne zadeve, kar se teksta deklaracije tiče na stvari, ki si jih mogoče v Levici ocenjujemo kot pomanjkljivost tega besedila. Namreč deklaracija, ki jo kot prvopodpisana predstavlja torej predsednica Državnega zbora in vključuje poslance Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov. Na žalost po naši oceni odraža probleme. In neuspele rešitve, ki jih tvori trenutni liberalni evropski »establishment«, pri čemer ne gre dlje od obsodb skrajne desnice. Tekst, ki je pred nami, je tako v bistvu simptom in posledica dolgotrajne nezmožnosti neoliberalnih elit, pri naslavljanju družbenih problemov tako po Evropi kot tudi širše. Ima pa eno ogromno slepo pego. Namreč ravnanje neoliberalnih elit samih ter aktivno sodelovanje Evropske unije in Pakta Nato pravzaprav pri proizvajanju teh problemov pred katerimi ta deklaracija v bistvu stvari. To je ta, bom rekla, antagonizem v tekstu. Ravno Evropska unija in Nato v marsičem prispevata k vsem tem problemom, ki seveda pripeljejo na koncu do skrajno desnih ekstremizmov, torej do desnih ekstremizmov in novih fašizmov. Predlog deklaracije se sklicuje namreč na poslanstvo Evropske unije pri zagotavljanju miru in sodelovanja ter vlogi Slovenije v tem kontekstu. Ampak ta vloga nikakor ni miroljubna, kot se kažeta tako ravnanje oziroma odsotnost ravnanja v primerih vojne v Ukrajini in na primer izraelskega genocida v Gazi ali če hočete širše agresivne izraelske politike. Ravno včeraj so recimo bombardirali kar Katar, pač cel Bližnji vzhod, oni po malem malček bombardirajo, v Gazi pa izvajajo genocid. In zavezanost evropskih elit k neskončnemu nadaljevanju ukrajinskega konflikta na plečih prebivalstva tuje države je pač klasično delovanje neoliberalnih držav, ki spopade preusmerjajo na periferijo oziroma v neke tretje države. Če je možno, je pač morda še hujše, vztrajanje na pozicijah, ki podpirajo, torej Izrael, kar sem že omenila, in enostavno ne zmorejo enotnega evropskega odziva v obsodbi genocida, ki se dogaja v Palestini nobenih sankcij, proti Ruski federaciji jih je bilo kar takoj več kot dva tisoč, tukaj nobene pa pred našimi očmi se odvija res genocid. Že ta dva konflikta, če samo to dvoje pogledamo, ki sta aktualna in ki sta pravzaprav na vratih Evrope, saj sta oba pravzaprav na vratih Evrope, že ta dva konflikta nakazujeta, kako Evropska unija deluje in lahko z lahkim srcem šteje mrtve v drugih državah sveta. In zato je govorjenje o spoštovanju človekovega življenja kot središča prizadevanj Evropske unije na eni strani netočno. In to je ta problem tega besedila, kar sem rekla. Deklaracija prav tako svari pred tujim vmešavanjem v notranje demokratične procese držav Evropske unije. Povsem pa recimo ignorira dolgoletna vmešavanja jedrnih držav Evropske unije, Francije, Belgije, Nemčije ali pa recimo do Brexita Združenega kraljestva ali pa v demokratične procese in ekonomske ter politične odnose držav v razvoju. Pa se vprašamo, koliko držav Evropske unije je recimo sodelovalo pri ponovni vzpostavitvi dobesedne trgovine z ljudmi v Libiji? Koliko držav Evropske unije je sodelovalo v ekspediciji v Siriji, kjer so nekdanji islamistični skrajneži zdaj vljudni partnerji, ki že vzpostavljajo diplomatske odnose z Izraelom in iz zgodovine brišejo ženske. Ob navedenem je potrebno tudi poudariti, da tekst reproducira in podaja odmev domnevnemu desničarskemu strašenju pred migranti, ne da bi zares razmislil o odgovornosti Evropske unije pri ustvarjanju migracij, migracijskih tokov, ravno z netenjem konfliktov v širši regiji ali pa z neukrepanjem pri konfliktih v širši regiji, recimo na Bližnjem vzhodu, ki sem ga prej omenila.

In še bolj osnovno: deklaracija ne prepozna Evropske unije kot skupine kapitalističnih držav, ki organizirajo izkoriščanje delavk in delavcev tako znotraj same Unije, še bolj pa tudi zunaj njenih meja. Porast desničarskega populizma, nestrpnosti do drugačnih in skrajno desnih strank je posledica ravnanj in ukrepov prav Evropske unije, ki ne zna oziroma se aktivno izogiba temu, da bi zagotavljala družbeno blaginjo že znotraj same sebe, se pravi znotraj meja Evropske unije. Pa se vprašamo, kako hitro je Evropska unija reagirala, ko se je recimo Grčija drznila upreti varčevalnim ukrepom trojke in tej državi zategnila past do te mere, da še danes recimo nimajo dovolj gasilcev za gašenje vse pogostejših požarov, ki jih povzročajo podnebne spremembe. In za primerjavo poglejmo popolno odsotnost kakršnega koli ukrepanja ko se na Madžarskem duši in zatira LGBTQ skupnost in ko baltske države prepovedujejo uporabo materinega jezika skoraj petine svojega prebivalstva ali pa ko je Poljska prepovedala splav, je bilo treba počakati na menjavo vlade, ki do zdaj še vedno ni odpravila prepovedi. Ampak nobenih ukrepov, kazni ali kakršnega koli pritiska te Evropske unije, na katero se deklaracija sklicuje kot na njene, pač njene izhodiščne vrednote, ki se v praksi, kot vidimo, ne materializirajo.

Krepitev evropske identitete je na nek način tudi bizarna, ker ni jasno, kaj ta evropska identiteta je oziroma na čem je grajena, razen pač na nekih visokoletečih besedah o deklaraciji, ki smo jih pač v vseh deklaracijah vajeni in potem nimajo nekega realnega učinka na dobrobit ljudi oziroma pravzaprav zakrivajo delovanje Evropske unije tako znotraj kot zunaj njenih meja. In zaradi teh zadev, ki sem jih omenila, pa mogoče bi lahko še kakšno, pač deklaracije mi podpreti ne moremo. Smo v koaliciji sicer predlagali več popravkov, ki bi deklaraciji v deklaraciji dali mesto. Tudi s svarilom pred imperialistično in šovinistično politiko jedrnih držav Evropske unije ter v ospredje postavili socialno in materialno dobrobit njenih prebivalk in prebivalcev kot tudi pošteno in enakopravno sodelovanje z državami v bližnji in daljni soseščini, ampak na žalost nismo bili upoštevani. Tokrat deklaracija pač vse te gobe Evropske unije nekako zvrača na ozek krog skrajne desnice, ki jih povzroča s širjenjem nestrpnosti, obstrukcionizmom in črnjenju Evropske unije. Da pa bi bila za karkoli kriva politika establishmenta EU in pakta Nato, pa v deklaraciji pač ni ne duha ne sluha. V tem je problem, da se vse zavrača, samo na posledice ne pa tudi ne prepoznava pa se tudi vzrokov. Vzroki so pa pač res to, kar je v Evropski uniji že dolgo narobe. In za to je treba pač biti pozoren in se zavedati, ker če ne kljub lepemu namenu in ki ga pozdravljamo, seveda, žal ne bo nič. Mislim ta nikoli več, mislim, to je zdaj že tu - fašizem, ki se vzpenja, je na žalost že tu. Hvala lepa.