Spoštovani kolegice in kolegi, začenjam 40. sejo Mandatno-volilne komisije. Vse članice in vabljene lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da se je za to sejo opravičil Janez Cigler Kralj. Potem pa imamo še dve pooblastili, in sicer doktorica Tatjana Greif nadomešča Milana Jakopoviča pa Lucija Tacer Perlin nadomešča Aleksandra Prosena Kralja.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Prog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poslancih, skrajšani postopek. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli tudi s sklicem.

Zato prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSLANCIH, KI SE OBRAVNAVA PO SKRAJŠANEM POSTOPKU.

Na spletnih straneh Državnega zbora je bilo objavljeno naslednje gradivo: predlog zakona, obvestilo Sodnega sveta Republike Slovenije o seznanitvi s predlogom zakona, mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev.

Na sejo komisije so bili povabljeni: predlagatelj in v njegovem imenu sama jaz, potem Vlada, Ministrstvo za javno upravo, Državni svet, Komisija za preprečevanje korupcije in Zakonodajno-pravna služba. Komisija za preprečevanje korupcije in Komisija Državnega sveta za državno ureditev sta se za to sejo opravičili, potem pa so še člani Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke skladno z drugim odstavkom 65. člena Poslovnika Državnega zbora napovedali odsotnost seje pri obravnavi predloga zakona.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 150. seji 27. novembra 2025 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Uvodoma bom najprej sama kot predlagateljica podala dopolnilno obrazložitev predloga zakona, potem pa, potem pa seveda kot običajno bom dala besedo naprej še vabljenim, torej Zakonodajno-pravni službi, ministrstvu in potem odprla razpravo. Sedaj pa mi dovolite, da najprej v imenu predlagatelja povem par besed o zakonu, ki ga imamo danes pred sabo.

Torej vsi vemo, da je v lanskem letu Državni zbor sprejel Zakon o funkcionarjih, v katerem je uvedel pogoj nekaznovanosti. Zakon seveda kot sistemski zakon naslavlja imenovane funkcionarje. Že takrat pa smo v koaliciji napovedali tudi pripravo paketa vseh ostalih zakonov, ki so potrebni za to, da se uredi enak pogoj tudi za ostale funkcionarje. Ta zakon je torej del tega paketa Zakona o volitvah v Državni zbor, Zakona o Državnem svetu, Zakona o volitvah predsednika republike, Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o lokalnih volitvah. Skupaj z Zakonom o poslancih, ki ga danes obravnavajo, predstavljajo ta paket, ki uvaja pogoj nekaznovanosti. In zdaj, če začnem najprej pri tem, ali smo upravičeni oziroma ali smemo sploh uvajati takšen pogoj za funkcionarje ,bi najprej opozorila na 43. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o volilni pravici kot o temeljni politični človekovi pravici, ki pa seveda potem tudi v 15. členu Ustave Republike Slovenije govori tudi o tem, da se ta lahko omeji, če je to potrebno zaradi varstva pravic drugih oziroma zaradi javnega interesa. Nadalje se na poslance nanaša tudi 82. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o institutu neizvoljivosti, Ustava pa izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoje za neizvoljivost predpisati tudi z zakonom, pri čemer pa seveda mora upoštevati načelo sorazmernosti. In tukaj pridem zdaj do tega pogoja nekaznovanosti, o katerem govorimo. Namreč pri pripravi in pri razmisleku o tem kakšen pogoj je primeren, glede na to, kar sem zdaj v uvodu povedala, da gre za volilno pravico, ki je temeljna politična človekova pravica, ki je varovana z Ustavo, ki je sestavljena iz dveh komponent, torej aktivne in pasivne volilne pravice in kjer že sama Ustava pravi, da je potrebno zasledovati tako javni interes kot tudi načelo sorazmernosti, je šel razmislek predvsem v smeri, da mora ta nekaznovanost biti uvedena ne samo zaradi, ne samo zaradi tega, ker je nedopustno Že v prvi vrsti to, da se ljudje, ki se prijavljajo za službe v javni upravi, morajo predložiti potrdilo o nekaznovanosti oziroma priložiti prijavi tudi soglasje, da službe same preverijo to nekaznovanost za najvišje funkcije v državi pa takšna nekaznovanost do tega trenutka oziroma do sprejema Zakona o funkcionarjih v lanskem letu niti, niti ni bila pogoj. To se pravi, ta enakopravnost napram drugim se mi zdi bistvena pri razmisleku o tem, ali uvesti takšen pogoj ali ne.

Druga zadeva je integriteta, v kateri se zelo radi pogovarjamo o teh nekih višjih standardih, ki morajo veljati za najvišje in najpomembnejše funkcije v državi. Vsi vemo, da je ugled politike in funkcionarjev nasploh v zadnjih desetletjih, lahko rečemo niti ne v zadnjih letih močno upadel, in po našem trdnem prepričanju je tudi takšen pogoj en sestavni del tega kako, na kakšen način bi si politika v nekem določenem času lahko pridobila vsaj delček ugleda nazaj. In zato je ta poseg v volilno pravico, ki smo ga predvideli, uokviril, uokviril ta dejanja na tista najhujša, najbolj zavržna kazniva dejanja zaradi katerih menimo, da se strogo zasleduje tudi interes javnosti, da seveda na takšnih pozicijah takšni ljudje biti ne morejo in po drugi strani tudi interes javnosti v smislu, da nek funkcionar, ki mu je bila izrečena zaporna kazen, to je več kot enega leta, to je kar dalj časa trajajoča zaporna kazen, že zaradi tega, ker mora na prestajanje kazni dlje časa, ne more izvrševati svoje funkcije. Prenehanje same funkcije je torej v neposredni povezavi z delovanjem organa in z izvajanjem te funkcije v okviru mandata, ki ga je posameznik pridobil v tem primeru na volitvah, v prejšnjih primerih, ki sem jih tudi omenila, lahko tudi z imenovanjem, in je torej posledica obsodbe na to prostostno kazen, kar pa neminovno, in to si moramo priznati, ovira delovanje, če vzamemo na primer župane ali pa ali pa tudi nas poslance ali pa državne svetnike, ki smo del nekega več osebnega organa. Jaz sama si ne predstavljam, kako bi lahko nek župan županoval in upravljal z mestom iz zapora, enako seveda to velja za poslance in državne svetnike. Jaz menim, da ne glede na to, da smo del več osebnega organa, pa je seveda naš glas izjemno pomemben. Včasih gre za odločitve, ki so preglasovane z enim samim glasom razlike. Tudi na delovnih telesih je vsak glas pomemben, v posameznih primerih še posebej odločilen, ko govorimo na primer o glasovanjih o zaupnici, o interpelaciji in podobno, takrat pa seveda vsak glas šteje in prestajanje zaporne kazni je zagotovo razlog, ki v tem delu takšno izvajanje funkcije ovira, s tem pa ovira tudi učinkovit način delovanja izvršilne veje oblasti, ki izvršuje oziroma zakonodajne veje oblasti, ki izvršuje tudi nadzor nad izvršilno vejo oblasti. Torej, predlagana omejitev je vezana na obsodbo za naklepna kazniva dejanja in izrečeno zaporno kazen vsaj enega leta in je po našem mnenju sorazmerna s ciljem, ki ga v tem paketu zakonodaje zasledujemo, to je, kot sem že omenila, zagotovitev integritete imenovanih in izvoljenih predstavnikov ljudstva in pa vzpostavljanje nekega mehanizma doseganja nivoja višje pravne kulture, politične kulture tako da so na najvišje funkcije oblasti imenovani in izvoljeni tisti posamezniki, ki imajo ponotranjen vrednostni sistem in delujejo skladno z moralnimi in pravnimi načeli. Tudi delovanje organa sem že omenila in pa javni interes. Torej, to so vse cilji, ki jih zasledujemo in menimo, da tega ni mogoče doseči na drug način kot pa z omejitvijo volilne pravice. Torej omejitev ne samo izvrševanja mandata, pač pa tudi omejitev sploh možnosti kandidiranja na volitvah. To terja ta javni interes. Seveda pa smo tudi po zgledu beneške komisije upoštevali to, kar pravi beneška komisija, torej, da morajo biti takšne omejitve določene z zakonom, da morajo biti sorazmerne, da morajo biti utemeljene zaradi mentalne nezmožnosti ali obsodbe za hudo kaznivo dejanje in pa izrečene s sodbo sodišča.

Dopolnitve pa predlagamo na tak način, da bo iz določb zakona zelo jasno izhajalo, da posameznik, ki je bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od enega leta, zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne more kandidirati na take funkcije in jih potem tudi ne more opravljati.

Kar se tiče petletnega obdobja, za katero tudi velja prepoved kandidiranja na te funkcije, pa moram, pa moram dodati še to, da je tudi glede dolžine tega obdobja tekel temeljit razmislek, ki je nekako baziral na dolžini trajanja mandata. v smislu, da bi se pod nekimi da tako rečemo, optimalnimi pogoji, ko se, ko posameznik stori kaznivo dejanje na začetku opravljanja mandata lahko celo zgodilo, da bi bil sprocesiran, obsojen in da bi tudi v času trajanja enega mandata to zaporno kazen že prestal, kar kar seveda vsekakor ni v interesu javnosti. Da takšna oseba potem neovirano in kar enako kot vse druge že na naslednjih volitvah lahko ponovno kandidira za isto ali pa mogoče še celo za višjo funkcijo in to zagotovo ni v javnem interesu. Poleg tega pa smo se zgledovali tudi po nekaterih primerih poznanih nam vsem iz Evrope, kjer so se sodišča drugih držav pa vendarle odločila, da izrečejo točno pet let prepovedi kandidiranja na javne funkcije. Če omenim primer Le Pen, če omenim primer Berlusconi, pa Sarkozy, pa tudi Kohl, in tako dalje, v teh primerih so se sodišča odločila za takšno obdobje prepovedi in zato se je tudi nam takšno obdobje zdelo ustrezno.

Kar se tiče še naprej sodnega varstva. V tem paketu zakonodaje, je sodno varstvo za primer prenehanja funkcije seveda spisano na novo. Tu se zakon usklajuje z odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2015. Takrat je namreč Ustavno sodišče odločilo, da dejstvo, da zakon o poslancih ne določa posebnega sodnega varstva zoper sklep o prenehanju mandata, predstavlja protiustavno pravno praznino in na ta način kot imamo danes v tem zakonu, tudi v ostalem iz tega paketa urejamo tudi pravno varstvo za primere razrešitve oziroma za prenehanje mandata. In sicer je zadeva urejena na tak način, da sodišče obvešča Državni zbor, če je bil nek poslanec obsojen na kazen o kateri sem govorila, poslanec ima potem možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo ta razlog. Da pa tudi potem zoper akt o prenehanju mandata v 15 dneh zdaj popravljamo z amandmajem, glede na to, kar je izrazila tudi Zakonodajno-pravna služba, torej spremenili smo rok iz 8 na 15, v 15 dneh od vročitve lahko vloži tožbo in o tem seveda tudi obvesti Državni zbor, potem pa o tej tožbi odloča Vrhovno sodišče v sestavi petih sodnikov, ki tudi mora sprejeti svoje odločitve kot nujne v zelo kratkih rokih. Zakaj? Zato da je to pravno varstvo učinkovito, da deluje hitro in da ne pride do nekih nepopravljivih posledic v vmesnem času zaradi česar jaz menim, da je zdaj ta pomislek Ustavnega sodišča iz leta 2015, ko smo ta postopek na novo zdaj uredili in ga urejamo enako za vse, tudi za predsednika republike, da seveda zdaj ta pomislek odpade.

Potem pa še 2. točka tega, tega predloga zakona je pa urejanje neskladja med Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije in Zakonom o poslancih glede ureditve nezdružljivosti poslanske funkcije s pridobitno dejavnostjo, ter prepovedjo članstva in dejavnosti. Tako kot se je že večkrat v preteklosti pokazalo, smo se odločili, da zdaj to neskladje med obema zakonoma odpravimo in ju medsebojno uskladimo. Toliko za enkrat.

Zdaj pa dajem besedo Zakonodajno-pravni službi, izvolite.