Hvala lepa, predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.

Ja, ko govorimo o vojnih invalidih in seveda njihovih družinah, ne govorimo o številkah, govorimo o ljudeh, o življenjih, ki so bila za vedno zaznamovana v trenutkih, ko so branili našo domovino ali pa so jih vojne razmere dosegle brez izbire in brez krivde. Verjamem in tudi v Svobodi skupaj verjamemo, da je moč družbe mogoče meriti po tem, kako poskrbi za svoje najbolj ranljive. Vojni invalidi so nosilci bremen, ki si jih večina med nami niti ne zna predstavljati, bremen telesnih poškodb, trajnih zdravstvenih posledic pa tudi tistih tihih nevidnih ran, ki ostanejo dolgo, dolgo po tem, ko utihnejo vsa orožja. Ta zakon ne prinaša razkošja, prinaša pa tisto dostojanstvo, saj dvig odmerne osnove ni privilegij. Je namreč popravek v nekem delu tudi krivice, ki se je z leti seveda poglabljala. Stroški življenja so rasli, potrebe so se povečevale, pravice pa so ostajale nespremenjene. Za marsikoga je invalidnina razlika med tem, ali si lahko privošči osnovno oskrbo, zdravila ali pa pomoč, ki jo vsak dan tudi potrebuje. Posebej pomembno se mi zdi, da zakon ne pozablja na družinske člane, za vdove in otroke in seveda tudi starše vojnih invalidov ta zakon pomeni priznanje, da njihova bolečina in izguba nista nevidni. Ko nekdo umre ne izginejo stroški, ne izginejo skrbi in ne izgine praznina. Tako da pravičnejša ureditev enkratne denarne pomoči je korak k večji človečnosti tega sistema. Za številnimi vojnimi invalidi stojijo žene, matere, hčere, tiste, ki leta in desetletja skrbijo, negujejo, se odpovedujejo svojim karieram, zdravju in sanjam. Ta zakon posredno priznava tudi njihovo tiho, neplačano in pogosto tudi spregledano delo. Zakon podpiram tudi zato, ker prinaša več reda, tudi preglednosti in pravičnosti v sistem. Ne zato, da bi koga nadzorovali, ampak da bi zagotovili, da pomoč pride dejansko tja, kjer jo nekdo res potrebuje. Na koncu pa gre seveda za nekaj zelo preprostega: država, ki spoštuje svojo preteklost, mora spoštovati tudi ljudi, ki so jo soustvarjali v najtežjih časih. In ta zakon je po mojem mnenju izraz tudi hvaležnosti za vse to, kar so naredili. Je tudi sporočilo, da nismo pozabili na njih. In je tudi zaveza, da solidarnost ni le beseda, ampak dejanje.

Kot sem že rekla, zakon podpiram in ne samo, da ga podpiram, z veseljem bom pritisnila pozitivno tipko, ker mislim, da je prav, da se jim opravi ta del krivice, ki jim je bila narejena. Mi v Svobodi smo ljudje s trdo hrbtenico in če rečemo, da je nekaj prav, potem tudi glasujemo za, ne pa samo, da ne nasprotujemo, tako. Hvala.