Bom, kakor sem si uspel zapisati. Šel kar po vrsti. Bitka za talente, beg možganov, seveda poznam situacija na univerzitetnem nivoju. Ne bi ocenil, da je alarmantno situacija glede bega. Alarmantno je to, da nam grejo najboljši. Sicer, mogoče, po številu jih ni veliko, ampak so pa res najboljši. Gotovo je seveda je zdaj veliko vprašanje kako zadržati mlade v Sloveniji. Osnovni koncept je seveda ta, mogoče niso plače največji problem, ampak zagotavljanje nekih stimulativnih pogojev za delo. Recimo, če samo pogledamo razmere na visokošolskih ustanovah, na univerzah, na inštitutih, imamo danes hude težave pri pridobivanju kandidatov tudi za mesta mladih raziskovalcev. Tukaj seveda je eno področje povezano s plačnim sistemom in tukaj seveda je predvideno, da bomo pogledali kako se ta skupina mladih lahko ustrezno naslovi z boljšimi pogoji, ker enostavno, če ne dobivamo svežih oziroma mladih na univerze, to je najpomembnejši vir, potem seveda to na dolgi rok to nikamor ne pelje. Na dolgi rok bomo ostali brez ustreznega kadra na najvišjem nivoju in to gotovo ni dobro. Posebej bi izpostavil področje medicine. Zaradi teh različnih plačnih razredov dejansko sploh nimamo več stimulacije, da bi privabili mlade na medicinsko fakulteto, eno ali pa drugo v Mariboru, ker so seveda že plače v zdravstvenem sistemu višje, kot so plače v samem šolstvu. Gotovo se zavedam tega problem. Recimo tudi problem pri zdravstvenem osebju. Še kot rektor nisem mogel razložiti in tudi nisem nikoli dobrega pojasnila dobil, zakaj morajo plačevati zdravstvene fakultete zdravstvenim ustanovam posebne zneske, samo zato, da naši študentje opravijo klinično prakso, obvezno prakso v teh ustanovah. Omenjali ste tudi prej zdravnike. Povečanje vpisa na medicinski fakulteti kot področje, kjer je res drastično stanje. Jaz sem takrat, to je bilo kakšno dobro leto nazaj, seveda soglašal s tem, da imamo premalo zdravnikov, ampak s tem, da bomo samo povečali število vpisanih na medicinsko fakulteto ne bomo dosti naredili. Sami ste omenili, da nam bežijo čez mejo, se pravi to je isto, kot če vam puša posoda in namesto, da bi zamašili, samo povečate dotok vode. Celo vrsto sistemskih ukrepov je treba sprejeti. Preden bomo uspeli zagotoviti več kadra na določenih področjih. Zato sem jaz takrat pri medicinski fakulteti je glavni problem, da nimajo prostora. Že zdaj sedijo na stopnicah, praktično v prvem letniku in bilo je potem načeloma nekako soglasno, da je treba zgraditi nove prostore za medicinsko fakulteto. Pa tudi s tem še ni problem rešen. Treba je zagotoviti dovolj veliko število mest v zdravstvenih ustanovah, za klinično prakso. Mentorje, na Univerzitetnem kliničnem centru, v drugih ustanovah. Se pravi imamo precej sistemskih težav, ki se ne dajo rešiti z enostavnim povečanjem vpisa na določene fakultete. Sam prihajam s Fakultete za elektrotehniko. Poglejte, mi lahko povečamo vpis, smo ga imeli že dvakrat večjega, kot ga imamo danes. Ampak ni interesa, ne dobimo dovolj dobrih dijakinj, dijakov, ki bi želeli študirati to področje. Se pravi, na eni strani imamo medicino, kjer je seveda zelo velik interes, trikrat, štirikrat večji interes kot je prostih mest in na drugi strani imamo področja, kjer so prosta mesta ali pa jih je dovolj, lahko bi jih tudi povečali, če bi bil interes, pa ni zadosti mladih, ki bi se odločili za te študije. Seveda omenjam tehniko, prvo področje je seveda, domači potencial, če tako rečem. Vedno se sprašujemo kako povečati delež deklet, ki bi se vpisala tudi na taka področja. Sprašujemo se zakaj ne bi bolj odprli Slovenijo za študente za tujine. Zanimivo je bilo, da ravno v tistem obdobju, ko smo po eni strani povečevali vpisne številke, na drugi strani zaostrujemo zakonodajo glede vstopov študentov v Slovenijo. Se pravi, razumem problem ampak ne da se ga z enostranskimi ukrepi rešiti, ker je cel kup drugih problemov še zadaj. Se pravi sistemsko je treba pogledati in zelo dobro poznati celotno problematiko. Tako, da že glede vpisnih številk so popolnoma različni pogoji. Se pravi medicina ogromen interes, nimamo sposobnosti procesiranja, oziroma izvajanja pedagoškega procesa na pravi način. In pa druga področja, kjer pa tega interesa ni. Računalništvo, poglejte v globalnem svetu živimo. Naši kadri, tudi mladi asistenti na Fakulteti za računalništvo in informatiko brez težav dobijo plačo nekaj kratnik tega kar imajo tukaj in delajo od doma. Živijo doma, ni jim treba nikamor. Prav to so te globalne spremembe in če ne bomo delovali v smeri, da bomo s tem znanjem, ki ga še uspemo kreirati v hudi mednarodni konkurenci, zagotavljali pogoje, recimo bom zdaj direktno omenil v gospodarstvu z višjo dodano vrednostjo, z bolj atraktivnimi delovnimi mesti, potem seveda bomo še naprej izobraževali za druge. Recimo, podatek samo en študent medicine, pa mogoče pavšalna ocena, nas stane 200.000 eur ali še več. In seveda, ki zapusti to državo seveda prispeva k razvoju neke druge države. Je precej sistemskih stvari, še enkrat poudarjam, jaz nisem pristaš enostranskih ukrepov, ker običajno ne dajo pravih rezultatov. Sistemski ukrepi zahtevajo pa malo več časa. Jaz sem govoril z dekanom Medicinske fakultete. Pred leti so isto jih nekako prepričali, da morajo povečati vpisne številke, isto so jim obljubili, da bojo zgradili nove zmogljivosti. Oni so seveda vpisne številke povečali, ostalo se ni zgodilo in potem so morali speljati celo generacijo študentov v teh slabih razmerah do diplome. Zato seveda je bilo tudi nekaj skepse pri tem. Omenjali ste potem tudi brezplačno prehrano. Seveda, jaz ne vem, slišal sem tudi nek pomislek glede metanja hrane stran in tako dalje. Jaz malo težko to razumem. Če gledamo iz domačega gospodinjstva, bi rekel, da najbrž kupimo toliko hrane, kolikor jo porabimo. Če se nam pa zgodi, da se nam kaj pokvari pa to ne počnemo vsak dan ampak seveda ustrezno prilagodimo, da ne mečemo hrane stran. Naš koncept je bil želja brezplačno. Tudi šolstvo je brezplačno. In to je samo nadaljevanje tega koncepta. Pa bi tudi lahko rekli, saj nekdo pa lahko plača tudi osnovno šolanje, v tem smislu. Manj administrativnih obremenitev. To pomeni, več kadra, spreminjanje standardov glede količine opravljenega dela na učitelja in tako dalje. Spet povezano s finančnimi sredstvi.

Omenjali ste maturo, nacionalno preverjanje znanja. Poglejte, jaz prihajam iz visokošolskega prostora. Ja, za nas bi bilo mogoče bolje, da bi sami organizirali sprejemne izpite. Ampak vedno so nam govorili, če se dijaki, malo bom sarkastičen, cel četrti letnik pripravljajo na maturo, potem se bojo celo poletje pripravljali na sprejemne izpite, nekje je treba to razbremeniti. Povem vam zgodbo, da sem, ko sem bil na fakulteti vpeljal nek preizkus znanja pri prehodu iz prve na drugo stopnjo. Sem rekel, osnovni pogoj pri tem preizkusu bo to, da se vam ne bo treba učiti. In potem me niso razumeli. Sem rekel, če ste zaključili prvo stopnjo in ste dobili diplomo, pomeni, da ste se nekaj naučili. In če vas nekdo ob polnoči zbudi in vas nekaj vpraša iz vašega področja, kjer ste se izobraževali predvidevam, da boste znali odgovoriti na taka vprašanja. Mi smo pripeljali naše dijake in študente do tega brezglavega nabiranja znanja. Dobil sem takrat občutek, da če nekomu ne daš na mizo tak pok knjig, da se pripravi za nek izpit, preizkus, je izgubljen, ker ne ve kaj naj se nauči. Če ima pa cel kup knjig, pa sami vemo, da ne vem kakšne metode imamo za absorpcijo take količine gradiva, da to seveda težko absorbirati. Se pravi, ja mogoče bi bilo smiselno. Ampak to je treba narediti po celotni vertikali potem. Preizkusi znanja, seveda preizkuse znanja imamo pri preizkusu nadarjenosti. Ostalo pa ne. Tudi druge zadeve so. Kaj so pogoji, da se lahko sploh vpišeš na določeno področje. Potem na fakulteti, kakšna je potrebna predhodna izobrazba.

Zaključevanje študija, hitrost zaključevanja študija. Jaz si želim oziroma bi si želel, sami ste tudi omenili, da imamo paradoks. Po eni strani mladi ne mladi ne želijo štipendij kadrovskih, po drugi strani je pa eden glavnih razlogov, da nekdo študira dlje, da pač ima težke materialne razmere in da mora vmes delati. Želja bi bila seveda ta, da mladi lahko normalno študirajo in imajo ustrezne materialne pogoje, kar jaz mislim, da je štipendija najbolj primeren mehanizem. Da to pridobiš. Zanimivo je tudi, sem spraševal, v zadnjih letnikih ali še kdo nima štipendije kadrovske. Potem, večina jih je imela, trije ali štirje so pa rekli, nimamo ampak jih tudi ne želimo. Zakaj, zato da ostane svoboden neodvisen, da si potem prosto izbira kaj bo počel takoj ko zaključi študij. Se pravi, so zanimivi vzorci, mogoče jaz tudi nisem več med najmlajšimi, ampak mladi prihajajo z novimi načini, tukaj vidimo imamo tudi mlajše kolegice, in vse to moramo ustrezno upoštevati pri teh zgodbah.

Povezave z gospodarstvom. Ja, jaz sem na fakulteti vedno govoril, zdaj odvisno spet od področja, za našo fakulteto sem se jaz bal, da mogoče preveč sodelujemo z gospodarstvom. Zato ker je bila večina denarja, ki je prišla na fakulteto je že presegala 50 % tistega kar smo dobili iz proračuna za pedagoško delo. Se pravi odvisno od področja. Jaz sem tudi, ko sem nastopil funkcijo rektorja, razumem, da so različna področja. Humanistika, družboslovje, naravoslovje, tehnika, umetnost, šport, medicina in tako dalje. Poglejte, že ogromna razlika v dojemanju ali pa sploh pojmovanju znanosti je med naravoslovjem in tehniko. Naravoslovci so predvsem delujejo na področju temeljne, bazične znanosti, ki želi svoj ustvarjalni mir, želijo imeti ustrezne pogoje in to akademsko svobodo, da raziskujejo. Koncept tehnika je že v osnovi aplikativnost, se pravi uporaba bazičnega znanja v nekih praktičnih zadevah. Se pravi tukaj ne moremo univerzalno naslavljati zadevo za vse enako. Daleč od tega. Kot rečeno, na nekaterih področjih imamo očitno tega še preveč.

Če grem na avtonomijo učiteljev. Stavka, na splošno, poglejte jaz mislim, da bo prva stvar, ki jo bomo morali se lotiti, sestanek s sindikati. Določene zahteve poznam, celotno to problematiko bi razdelil na dva dela. Eno so urgentne stvari, ki jih mogoče lahko uredimo takoj. So različne zahteve. Eno je seveda nasičenje od spodaj, ker smo blizu minimalne plače in seveda potem pridejo tiste najnižje plače že v rang, v končni fazi lahko tudi naših mladih raziskovalcev in pa na drugi strani, spet smo nasičenju pri najvišjih plačnih razredih, zato ker je tam omejeno. Imamo težave v J skupini. Se pravi pri administrativnem osebju. Mislim, da bi to lahko rešili, če bi v kolektivni pogodbi povečali nabor poklicev z višjimi plačnimi razredi. Ne gre več samo za informatike, mi ne dobimo več informatikov, IKT kadra na univerzah. Včeraj sem govoril s kolegi z inštitutov, drastično ne dobijo več računovodij. Vodij računovodskih služb, zaradi vsega tega. In seveda kolektivna pogodba omogoči, da se poveča nabor teh poklicev z višjimi plačnimi razredi in take ukrepe lahko relativno hitro naslavljamo. Glavni problem so pa gotovo plačni razredi oziroma celotni plačni sistem. To pa mislim, da bomo morali reševati skupaj, z Ministrstvom za javno upravo in ta postopek bo pa gotovo trajal precej dlje.

Potem šolanje na domu, šolanje na daljavo, ta zapis v koalicijski pogodbi se seveda nanaša na to, da moramo zagotavljati enake standarde za en, drugi, tretji, kakršenkoli način šolanja. Moramo zagotavljati enake standarde. To je osnovno izhodišče. Spraševali ste o posledicah COVID-a. Prej sem omenil, imam osebne izkušnje kako je zgledalo takrat. Nismo se zavedali na začetku kaj sledi. Kot rečem, kot sem rekel, reševali smo zgodbo v prvem trenutku, tako da smo sploh vzpostavili nek pouk. Kasneje se je izkazalo, da ta zaprtost, predvsem za mlajše, bodimo iskreni, tudi pri zaposlenih so posledice. Da je ta zaprtost šol pustila svoje posledice. Vem, da poteka več analiz. Pedagoški inštitut, omenjal sem prej pedagoške fakultete univerz izvaja te analize. Se pravi, prvi korak je, da naredimo analizo, kakšne so posledice in pa seveda potem sledijo ukrepi. Se pravi, najprej natančno proučiti. Omenili smo prej, da je najbrž eden ključnih elementov povečanje gibalne aktivnosti, če lahko tako rečem že v času pouka, dobesedno med odmori in tako dalje. Prepuščam to področje strokovnjakom, strokovnjaki bodo povedali kako lahko to naredimo. Kot vem je v preteklosti že potekal projekt zdrav življenjski slog in take mehanizme lahko vpeljemo ponovno. Glede EKT, eno je problem posledic, drugo je problem priprave na morebitni novi val. Treba je preveriti kakšno je stanje glede IKT opreme na vseh šolah, tudi na univerzah in seveda ustrezno pripraviti, če še kaj manjka. Delati moramo na področju priprave učiteljev, da znajo prepoznati določene psihosocialne motnje pri otrocih. To ni trivialna stvar in seveda to zahteva tudi ustrezno izobraževanje naših učiteljev na pedagoških fakultetah. Pregledati je treba normative za svetovalne službe. Tukaj smo najbrž tudi v nasičenju in tudi to bo treba ustrezno nasloviti. In pa še nazadnje, da ne bomo pozabili na učitelje. Delujejo tukaj v tej zgodbi, kot vsemogočni, skrbijo za vse, kdo bo poskrbel za njih. Se pravi, tudi to je pomembno področje. Podobne razmere so seveda na univerzi, da ne bo kdo razmišljal v smislu, da tam ni težav. Osnovni koncept, ki ga želim poudariti, seveda odvisno kaj se bo zgodilo jeseni. Upajmo, da ne bo najhujša oblika vala, upajmo, da je ne bo, če smo iskreni. Ampak izhajamo iz tega, da morajo biti šole, univerze, zadnje, med zadnjimi, ki se bodo zapisale. Med zadnjimi, ne pa med prvimi, to kot je bilo. Tudi moram reči, da so bili študentje precej ogorčeni nad obtožbami, da so oni eni glavnih krivcev za širjenje okužb v času COVID-a. Po eni strani, po drugi strani sem pa prosil na ministrstvo, če bi lahko vsaj trije študentje bili na fakulteti, prepoved je bila, tudi prag fakultete ni smel prestopiti en študent. In stale so nam laboratorijske vaje, seveda se je dalo marsikaj na daljavo narediti ampak tisto kar zahteva fizično prisotnost študentov, klinične vaje se najbrž ne opravljajo na daljavo. Tudi na področju tehnike, naravoslovja je cel kup laboratorijski vaj, ki se ne morejo opraviti na daljavo. In takrat sem prosil vsaj skupino petih študentov mi pustite, da pridejo in bomo cele vikende, cele dneve se izmenjavali, samo da pedagoški proces ne stoji. Se pravi, imamo ogromno izkušenj. Ne želim kritizirati za nazaj, vem, da je lažje biti pameten po tistem, ko se nekaj zgodi, kot pa prej. Vem, kako je zgledalo, mi smo bili kot univerza prvi, mi smo v bistvu v začetku sami zaprli univerzo, preden se je vlada sploh kakorkoli organizirala ali pa prejšnja ali pa naslednja. In na podlagi vseh teh izkušenj, na podlagi te skupine, ki bo delovala v okviru Ministrstva za zdravje seveda pričakujemo profesionalen nabor ukrepov in pa zagovarjamo oziroma zdaj tudi vemo, da ni samo medicinski aspekt, sama okužba oziroma sami virusi, da ni samo problem tehnologije, IKT-ja, ampak da imamo cel kup drugih spektrov, ki morajo druge stroke jih obravnavati. In tej temi morajo biti interdisciplinarni, ne pa več samo z določenih strokovnih področij. Mislim, da sem nekako pokril.