Hvala lepa.

Bi želel še kdo razpravljati? Bi…, se jaz prijavljam k besedi, pa potem bi državni sekretar odgovoril.

Ja, jaz v bistvu se s predhodnim razpravljavcem strinjam, pač v enem delu, da je to zelo pomembna tema, ostalih pa bolj kot ne. Zdaj, pred nami je Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o financiranju in spodbujanju gradnje javnih najemnih stanovanj. Najprej je treba seveda jasno povedati, da ta novela ne spreminja ciljev stanovanjske politike, ki jih imamo, ne zmanjšuje obsega sredstev in ne uvaja nekih novih obremenitev. Gre za, kot je bilo že večkrat rečeno, za tehnično prilagoditev, ki omogoča, da se že sprejet zakon lahko učinkovito izvaja. Izhodišče, na katerem delamo, je znano in ga je, v bistvu ga ni mogoče relativizirati. Slovenija ima premajhen in nestabilen fond javnih najemnih stanovanj, manj kot 4 procente stanovanj je javnih najemnih, če vemo, da recimo v Evropski uniji v povprečju dosega okrog 8 procentov, nekako od Avstrije do Danske pa še bistveno nad tem, tudi do 20 procentov. In če gledamo, kako ta javni fond vpliva na rast cen, je pri teh, ki imajo okrog 20 procentov velik delež javnih najemnih stanovanj, se cene dvigajo bistveno počasneje kot drugod. Seveda, posledice pa čutimo pritisk na tržne najemnine, skok cen stanovanj na splošno in na koncu vedno več gospodinjstev, ki si primernega doma ne more privoščiti. Zdaj, Zakon o financiranju in spodbujanju gradnje javnih najemnih stanovanj je bil sprejet kot odgovor na to stanje. Prvič po desetletjih se uvaja neko stabilno, predvidljivo financiranje javne najemne gradnje in to je bil nekako, se mi zdi, bistven prelom z dosedanjim obdobjem, z dosedanjimi reševanji, če temu tako rečem. In osnovni zakon predvideva dva ključna mehanizma, namensko premoženje stanovanjskega sklada in drugih upravičencev, subvencijo obrestne mere za posojila, ki jih bo seveda SID banka namenjala za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Novela o kateri danes odločamo pa posega prav v ta drugi del, v tehnično izvedbo subvencioniranja obrestne mere. Zakaj? Ker se seveda pričakuje posojila s 30-letno ročnostjo in eno odstotno fiksno obrestno mero. Če želimo, da ta instrument deluje ves čas trajanja posojil, ne more nekako temeljiti na logiki vsakokratnega, vsakoletnega improviziranja v proračunu do, ne vem, leta 2064, tveganje bi bilo preprosto preveliko in predlog zakona omogoča, da državna sredstva za subvencije obrestne mere, da se zagotovi vnaprej in se jih nekako deponira na posebnem računu pri Banki Slovenije. Ta sredstva so seveda namensko vezana izključno za subvencijo obrestne mere, vodena so izven bilančno v poslovnih knjigah ministrstva in pod stalnim nadzorom države, ki ostaja njihova lastnica. Iz tega računa se bodo potem to v naslednjih desetletjih izplačevale subvencije, obrestne mere skladno s pogodbenimi obveznostmi in zakonom. Če pa bodo sredstva recimo neizkoriščena, se vrnejo v proračun. S tem se nekako je jasno, da se ne ruši integriteta javnih financ, ampak ravno nasprotno, omogoča se neki instrument, ki je brez takšne ureditve praktično neizvedljiv.

Še eno stvar se mi zdi pomembno poudariti, instrument, ki ga s to novelo omogočamo se ne postavlja v nekem vakuumu. Okrog njega se je vzpostavil že zdaj nek celovit finančni okvir. Od sto milijonov dodatnega namenskega premoženja, ne vem, 75 milijonov evrov dodatnih evrov namenskega premoženja v letih 2026, 2027, pri čemer je leto 2026 namenjeno predvsem sofinanciranju lokalnih projektov. 42 milijonov dodatnih kohezijskih nepovratnih sredstev za javna najemna stanovanja. To, kar smo že slišali, javna podpora in sofinanciranje Evropske investicijske banke in Razvojne banke Sveta Evrope, ki skupaj načrtujeta do 300 milijonov evrov investicij skozi ta program SID banke in na koncu, do 65 milijonov evrov ugodnih posojil letno s 30 letno ročnostjo in enim odstotkom z eno odstotno fiksno obrestno mero. To ne vem, ni nek kozmetični popravek, ampak je dejansko del zagona sistema, ki lahko v naslednjem desetletju bistveno spremeni to podobo javnega najemnega fonda v Sloveniji in s tem olajša življenje tistim, ki danes največ plačujejo, najvišjo, plačujejo najvišjo ceno stanovanjske krize, mladim družinam, starejšim, zaposlenim z nizkimi in srednjimi dohodki. Jaz mislim, da naša naloga ni, da ohranimo nek status quo, tako kot je bilo do zdaj. V katerem so javna najemna stanovanja izjema. Tržne najemnine pa nek temelj, da ne rečem, norma. Naša naloga je, da vzpostavimo tak sistem, ki bo, ne vem, v katerem bo javno najemno stanovanje neka normalna, dostopna in tudi varna izbira. In predlog zakona o katerem odločamo danes, se mi zdi eden ključnih tehničnih korakov, da se to res zgodi in zato seveda bom predlog zakona podprl.

Toliko z moje strani.

Replika Zvone Černač, izvolite.