Torej, spoštovana predsednica komisije Suzana, spoštovana državna sekretarka Vesna, vsem en lep pozdrav iz Buenos Airesa!

Mislim, da ni potrebno pred udeleženci te seje posebej utemeljevati pomembnosti dela prostovoljnih učiteljev v sobotnih ali nedeljskih šolah slovenščine. Prepričana sem, da se vsi strinjate s tem, da je vsaka akcija, namenjena priznanju njihovega dela, obenem tudi akcija za krepitev ohranjanja slovenskega jezika in identitete v zamejstvu in po svetu. In to je izhodišče mojih besed, ne, da smo si v tem res enotni.

Državna sekretarka je zelo dobro razložila in opredelila današnjo tematiko, to se pravi, o katerih učiteljih in šolah govorimo, ne? Kot je tudi omenila, šole prejemajo podporo, namenjeno materialnim stroškom, ki vsaj delno pripomorejo k vzdrževanju teh šol, učitelji pa še vedno delujejo brezplačno. In predlogi in razmišljanja, ki jih je, ki jih je podala, so res tehtni in dobro, zelo dobro izhodišče, da, in podlaga za nadaljnje delo. Jaz sem sicer pripravila nekaj, nekaj misli, ampak dobro, mislim, da s tem, kar je sama Vesna povedala, je stopila že en korak naprej in dala tudi odgovore temu, ne, in zakaj se je pravzaprav, pogled nazaj, zakaj se je to zgodilo, da je ta sistem priznavalnin, ki je prav gotovo dobra zamisel, da se, da se podpre in da se poplača za nazaj opravljeno delo učiteljev. Ampak dobro, zraven prinaša veliko vprašanj, dvomov in pomislekov. In čeprav sama nisem nikoli poučevala v slovenskih šolah, se še prav dobro spominjam, kako je pred zdaj že skoraj 20 leti, ta program med učitelji, ta nepričakovan program in je vzbudil tako veliko pričakovanje in zanimanja in končno bi rekla, da tudi podobno veliko razočaranje. In vendar, učitelji so poučevali naprej vsako soboto. To se pravi, če so razlogi za ukinitev programa, ukinitev tega programa bili predvsem finančni. Dobro bi bilo treba danes pregledati ali v tem času, ko je toliko več dejavnosti, ki jih urad podpira in financira, ali je v tem času mogoče na tak ali drugačen način poplačati delo prostovoljnih učiteljev? Teh je vsakič več po eni strani, ki več časa delujejo, ampak vendar jih ni toliko, ki morda delujejo 15 ali 20 let. Analizo si je danes s podatki, s katerimi tudi sam urad razpolaga, zaradi tega, ker je več sodelovanja s šolami, z društvi po svetu, je verjetno lažje dobiti, kot je to bilo pred 20 leti. To se pravi, bi bil danes ta program je izvedljiv za naše učitelje. To je vprašanje, ki si ga je treba zastaviti in pregledati mrzle številke. Strinjamo se, da si učitelji zaslužijo neko priznanje. Bili so prvi, za katere je sam zakon predlagal, da bi se njihovo delo nagradilo. Leta 2006, se je samo zanje predlagal ta način priznanja njihovega dela. Po 20 letih so tudi druge številne dejavnosti, ki so takrat bile absolutno prostovoljne, podprte, financirane, vendar učitelji še vedno so, še vedno nekako na startu. Na nuli. Kaj se zgodi, če odkrijemo, da je teh učiteljev preveč, da bi jih lahko podprli kot je bilo to leta 2010. Kaj naj rečem, če je to naš problem, dobrodošli naši problemi. Ne, ker to pomeni, da so skupnosti še vedno žive, da je še vedno zanimanje, da se otroci učijo slovensko. Torej naj imamo še veliko takih problemov. V času desetletja delovanja naših slovenskih šol so dokazala, da je delo teh učiteljev za namene ohranjanja slovenstva v novih generacijah izjemno pomembno. Gotovo se lahko boljše in lepše slovenščine naučim pri kakšnem profesionalnem učitelju slovenščine in celo pri lektorjih seveda, ki so izredno dobre lektorje imamo tukaj, ki poučujejo odlično slovenščino, veliko boljšo kot v naših sobodnih slovenskih šolah. In člani komisije sta si letos v Argentini lahko sami o tem prepričali, kaj se dogaja v teh šolah. Vendar nihče drug kot ti učitelji ne more doseči, da otrok čuti, da pripada slovenskemu narodu. Če jaz hodim v dober tečaj angleščine, nemščine ali japonščine, s tem sploh še ne bom postala Japonka. Ko pa hodim v slovensko sobotno šolo in se družim z drugimi otroki, ki so potomci Slovencev, to pa je lahko v meni in v bodočih generacijah vzbudi to zavest, da pripadamo temu narodu, zato z vsemi pomanjkljivostmi, z vsemi težavami je tako pomembno, da se to delo nadaljuje. Težko bi vam opisala, kako sem ponosna, da dva od mojih otrok, sicer diplomirana iz čisto drugih strok, danes poučujeta ob sobotnih slovenskih šolah. Še vedno vsi učitelji delajo brezplačno, prostovoljno. In to je danes še toliko bolj nenavadno, saj v tem stoletju tako malo stvari delamo samo iz ljubezni in gratis. Zato mislim, da je čas, da se danes učiteljem na nek način priznavali, na kak drug način, kot je Vesna prej povedala prizna njihovo delo in da tudi dobijo kakšno morda materialno priznanje za to in seveda en dober poglonik. Včasih tudi tega ne čutijo. Zato hvala vsem, da ste me poslušali, hvala komisiji, da ste to zadevo spet postavili na mizo, da se obravnava. Pa vsem en lep pozdrav iz Buenos Airesa in že zdaj vam želim vesel božič. Hvala.