Ja, hvala za ta vprašanja, bom probal iti po vrsti. Torej, Slovenija ima sklenjena dva sporazuma o zaposlovanju, z Bosno in Hercegovino in Srbijo in pa številne sporazume o socialnem zavarovanju z vsemi državami nekdanje Jugoslavije, razen s Kosovom, potem pa z Avstralijo, Kanado, ZDA in tako naprej, torej s tretjimi državami, v katerih je tudi Argentino, ste, v katerih je naša populacija, v katerih živi veliko slovenskih nekdanjih državljanov ali pa etničnih Slovencev.

Glede pobud za, torej mislim, da teh sporazumov o socialnem zavarovanju je res približno 50, samo dva sta pa o zaposlovanju, to sta dve različni kategoriji, glede pobud za nove sporazume jih imamo veliko. Prihajajo večinoma iz tujih držav. Zdaj od tistih, ki jih imamo, višje na prioritetni listi je recimo Argentina. tudi zaradi naših izseljencev tam, ki bi jim ta sporazum omogočil tudi lažje vračanje ali pa jih spodbudil k temu. Ena od tovrstnih pobud je s Kosovom, ravno zaradi številnih večjega števila kosovskih državljanov pri nas, teh je približno 15 tisoč, torej izdanih enotnih dovoljenj za prebivanje in delo. Dobili smo tako pobudo iz Republike Moldavije, ki se tudi počasi približuje Evropski uniji in nam je tudi nekoliko bližje. Nedavno smo dobili to pobudo s strani Uzbekistana, kjer njihovi njegova populacija govori rusko, imajo tudi javni izobraževalni sistem in zopet visoko stopnjo izseljevanja. Nedavno smo dobili tudi pobudo s strani Egipta, zdaj nekaterim tem pobudam smo bolj naklonjeni, drugim manj. Predvsem je naša prioriteta so še vedno države, ki so nam geografsko, kulturno in jezikovno čim bližje, tudi zato, ker je potem integracija teh tujcev v naše okolje veliko, veliko lažja.

Kar zadeva kvalifikacije teh brezposelnih. Imamo približno podatke, da je večina brezposelnih seveda ima nižjo kvalifikacijo, če pa gledamo strukturo tistih albanskih državljanov, ki že delajo pri nas, jih pa več kot 10 procentov pa vseeno dela v višje kvalificiranih poklicih, torej v dejavnosti strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, kar je v bistvu celo nadpovprečno glede na druge priseljence.

Kar zadeva preverjanja delodajalcev, drži, Zavod za zaposlovanje ima evidenco delodajalcev z negativnimi referencami in potem še evidenco delodajalcev, ki kršijo pravice tujih delavcev. Torej, ena je, druga je vzpostavljena po Zakonu o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev.

Kar zadeva preverjanje delavcev, ki prihajajo k nam, je pa tako, da je to predvsem na delodajalcu, namreč noben ta delavec ne pride sam od sebe. Več kot 90 procentov vseh tujih delavcev iz tretjih držav pride k nam na pobudo našega delodajalca, ki identificira tega delavca, bodisi sam bodisi s pomočjo nekega posrednika in on preveri njegove kvalifikacije, saj drugače ga seveda ne bo zaposlil. Saj s tem, ko zaposliš človeka, prevzameš neko odgovornost. Ampak princip zaposlovanja pri nas je takšen, da delodajalec izkaže potrebo in poskrbi za to, da ta delavec pride k nam, in kot rečeno, več kot 90 procentov vseh vlog za enotno dovoljenje za prebivanje in delo vložijo delodajalci za svojega bodočega delavca, tako da ta del preverjanja seveda prepuščamo delodajalcem, razen seveda v reguliranih poklicih. Poleg tega pa seveda v poklicih, kjer je to zahtevano, tudi zavod za zaposlovanje preveri, mora preveriti osnovne, osnovne kvalifikacije. Recimo, če bo ta delavec delal v stiku s strankami, je eden od pogojev tudi znanje slovenskega jezika. Drugo je, če se to izigrava, pa ga delodajalec prijavi na neko drugo delovno mesto, recimo v gostinstvu, da ga prijavi za kuhinjo, potem pa ta človek dela v stiku s strankami, tu ne gre za pomanjkljivo zakonodajo ali pa preverjanje, ampak gre za v bistvu zlorabe, ki se pa potem odkrivajo s strani tržnih inšpektorjev, inšpektorjev za slovenski jezik in tako naprej.

Potem ste spraševali... Ja, glede preferiranih kadrov, zdaj, največje pomanjkanje delovne sile pri nas je prav pri nizko kvalificiranih kadrih. Mi smo v zadnjih dveh, treh letih vse potrebe po novih zaposlitvah v gradbeništvu, kmetijstvu in predelovalnih dejavnostih, torej v industriji, zapolnili s tujci. Tam je primanjkljaj daleč največji. So primanjkljaji tudi drugod In kot rečeno, nekaj tega lahko tudi tu zapolnimo, čeprav so številke, kakor sem na začetku rekel, majhne, ampak procentualno nadsorazmerne glede na, glede na druge države izvora. In zdaj, če se pa še dotaknem dela upokojencev z vidika tega, kar sem pravkar povedal, ki imamo največje primanjkljaje, torej gradbeništvo, kmetijstvo in predelovalne industrije. Ta segment trga dela upokojenci s svojim delom težje zapolnijo, ker gre za težka fizična dela in si verjetno ne moremo predstavljati, da bi upokojenci delali na gradbiščih, poljih ali pa v tretjih izmenah v tovarnah. Je pa res, da je to prepoznano kot potencial. Ni skrivnost, da je v javni razpravi bila različica Zakona o urejanju trga dela, o katerem se pravkar pogajamo s socialnimi partnerji, kjer je predviden tudi povečan povečanje dovoljenega obsega upokojenskega dela. Tukaj imamo sicer nekaj pomislekov pred tem. Namreč, pri nas je pokojninski sistem oziroma pokojnina po svoji naravi in po definiciji namenjena tistim, ki si zaradi starosti s svojim delom ne morejo več zagotavljati preživetja. Torej, definicija pokojnine je, da je namenjena tistim, pri katerih je nastopilo socialno tveganje nezmožnosti zagotavljanja preživetja z lastnim delom. Včasih je to bilo organizirano znotraj družine, pa ko oče ni več mogel delati, je nehal delati, pa so delali družine namesto njega. Zdaj imamo to organizirano na ravni družbe s pokojninskim sistemom ne moremo zdaj vsakega upokojenca 20000 in več na leto preverjati, ali je res še zmožen si zagotavljati preživetje, zato smo določili neke starostne meje, v osnovi trenutno 65 let, razen, če si že oddelal 40, potem lahko s 60. greš v pokoj, ampak to je nadomestilo za v bistvu proksi za ocenjevanje, ali si človek še sposoben s svojim delom zagotoviti preživetje. In zdaj, če je nekdo sposoben še delati polovico celotnega delovnega časa ali pa 37 procentov, kar že omogočamo, 60 ur na teden, to je približno 37 procentov polne zaposlitve, potem imamo tudi druge institute, kakor je delno upokojitev, dobiš del penzije, del pa si prislužiš. Hkrati spodbujamo ostajanje v aktivnosti. Polni dvojni status bi pa pomenil, da po eni strani smo se dogovorili, da ne moreš si več zagotavljati preživetja s svojim delom, hkrati pa delaš, torej zato imamo tukaj pred polnim dvojnim statusom določen pomislek, predvsem pa to, kar sem že rekel, ja, upokojenci so potencial. Vemo, da študenti recimo je ena ocena, da celotno študentsko delo je enakovredno približno 22 tisoč delavcem, ki bi delali sicer za polni delovni čas in pri upokojencih je verjetno še približno takšen potencial. Po drugi strani, če gledamo, koliko nam zmanjka delovne sile vsako leto, ko je ocena, da približno 15 tisoč ljudi, da nam zmanjka. Glede na to, koliko se jih upokoji. Koliko jih vstopi na trg delovne sile in koliko se povečujejo. Potrebe? Je, celoten ta potencial upokojencev, tudi če ga izkoristimo, mogoče pokrije eno leto.

Torej, ja, je nek potencial, ampak, A, ne v tistem segmentu, kjer so potrebe največje in B, z vsemi temi pomisleki pred samim sistemom pokojnin, komu so namenjene in tako naprej. Torej to, kot rečeno, peljemo vzporedno. Po eni strani v Zakonu o urejanju trga dela povečujemo dovoljen in obseg dela in zaslužek upokojencev, po drugi strani pa iščemo priložnosti tam kjer so, kot rečeno, ni pa to edini vidik tega. Rekel sem, da je to tudi koristi našim podjetjem, ki delujejo na albanskem trgu, utrjuje mednarodne vezi. In tistim delavcem, ki pa so del svoje delovne dobe od delali tam, omogoča, da se jim ta doba sešteva in da potem niso prikrajšani pri pokojnini.