(Eva Matjaž, Zavod Poligon, Poligon kreativni center.)

Sem raziskovalka. Tukaj sem zato, da bi predstavila izsledke raziskave, ki jo delamo od leta 2020, o stanju na področju dela in delovnih pogojev slovenskih ustvarjalnih delavcev. Ta raziskava je podprta bila s prejšnjim ministrstvom, prejšnjim Ministrstvom za kulturo, prejšnjo vlado in se nadaljuje tudi zdaj. Zdaj delamo pravkar peto študijo. Te podatke, ki bi jih pa rada zdaj pokazala, so pa v bistvu iz te četrte, leta 2022, ki smo jo delali. To je najobsežnejša raziskava o stanju delovnih pogojev, in življenju in delu delavcev v kulturno ustvarjalnem sektorju. Doslej je v njej so 2 4500 delavcev. Pokriva pa vsa področja, to se pravi 22 različnih podpodročij kulturno ustvarjalnega sektorja. Čisto praktično to pomeni, da, ne vem, zajamemo tiste, ki delajo recimo uprizoritvenih na filmu, ne vem, intermedijske umetnosti in potem čisto bolj komercialna podpodročja, kot so recimo računalniške igre, pa oglaševanje, recimo. In hkrati ta raziskava je specifična tudi zaradi tega, ker ne razlikuje po statusih, ampak zajema vse to, se pravi od tistih, ki so zaposleni v javnih inštitucijah, delajo tam, recimo, za določen čas ali pa so direktorji, do honorarnih delavcev, bodisi samozaposlenih v kulturi ali pa, ne vem, študentov, ki delajo in pa, recimo, na avtorskih, pa seveda ljudi, ki delajo v nevladnih organizacijah. Tako da čez vse statuse gre in čez vsa področja.

Rada bi se samo omejila na ta del, ki smo v zadnji študiji ga začeli bolj podrobno spremljati. To se pravi, v četrti študiji smo zaradi tega, ker je veliko delavcev prej poročali o tem, da se dogaja plačilna nehigiena takrat, ko sodelujejo kot zunanji izvajalci z javnimi kulturnimi zavodi smo mi začeli to sistematično meriti. In samo tako za predstavo, ko smo spraševali te ljudi, ki delajo kot zunanji izvajalci, koliko je pomembno sodelovanje z javnim kulturnim zavodom, je 55 odstotkov reklo, da je to sodelovanje z javnimi kulturnimi zavodi za njih zelo pomembno. In to predvsem zaradi tega, ker če ti sodeluješ z javno kulturno inštitucijo, pomeni to dvig nekega strokovnega ugleda, neka promocija dela in da dobiš veliko koristnih izkušenj. Ko smo jih vprašali kaj mislijo glede plačevanja javnih kulturnih zavodov, so rekli, da v 90 odstotkov, da mora biti vsako sodelovanje javnih kulturnih zavodov plačano, pa vendar, potem so rekli, da samo 20 odstotkov vseh vprašanih si upa neplačano sodelovanje zavrniti. To je ta velik paradoks. Medtem ko enkrat rečejo, ja, boš sodeloval, ampak te ne bomo plačevali, samo vsak peti upa reči, potem pa ne bom sodeloval. Razlog za to je v tem, da se vam bom prebrala dva citata, samo kot primerjavo, da delavci pravijo, vse te kulturne inštitucije so med sabo povezane. Če boš enega zavrnil, boš uveljavil za problematičnega in se ti bodo potem zaprla tudi druge priložnosti. Zdaj pa, potem smo vprašali jih pa bistveno vprašanje, in to je za zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom, ki ste ga imeli. To se pravi, ne na splošno, kadar sprašuješ ljudi na splošno kaj si misliš, kako si plačan od javnih kulturnih zavodov je nekaj kar lahko vsak reče, nekaj subjektivnega po spominu. Mi smo rekli, ne ocenite višino plačila v zadnjem primeru sodelovanja. In 40 odstotkov je reklo, ali za to sodelovanje sploh niso bili plačani ali so bili plačani zelo slabo. To je podatek iz leta 2022. In recimo primer, ki smo jih potem spraševali, kaj pa so ta dela, ki jih zastonj opravljate. So pa v bistvu ta dela uvrščena čez celotno produkcijo projekta in v fazi priprave in v fazi izvedbe projekta in potem zaključku, kar pomeni zelo praktično, ampak to se recimo ne dogaja, da bi nek javni zavod zahteval, da je popolna, da je celotna produkcija zastonj narejena, ampak so vedno delčki, ampak v resnici bi lahko s tem, koliko dela je zastonj opravljenega, kakšne aktivnosti bi lahko v celoti zastonj produkcijo opravil, a ne. In pa recimo, ne vem, tu vam bom prebrala en primer, če boš težil s plačilom, ko si povabljen na nek projekt javnega zavoda, in boš zavrnil, zato, ker se ti plačilo ne zdi ustrezno, boš obveljal za težavnega, problematičnega in potem te tudi drugi, ker je prostor tako majhen, ne bodo vabili k projektom. Včasih sploh nimaš možnosti ne prostora reči ne zgolj delu za referenco. Ali pa recimo, drug citat: Odpovedala sem se že, odpovedala sem že sodelovanje na kakšni skupinski razstavi, ker ni bilo sredstev za razstavnine, sem pa kljub temu sodelovala pri eni, ki tudi ni imela razstavnine, a je bila pregledna razstava več let in bila bi sama na slabšem, če ne bi bila vključena. Kar je zanimivo to, ker smo ravno zdaj na repu zbiranja podatkov za to peto študijo sem analitike prosila včeraj, če lahko potegnejo podatke, ki jih imamo zdaj, skoraj 1300 ljudi spet vključenih v anketo, kako kaže to s temi podatki zdaj, od leta 2025? S tem, da poročilo bo pripravljeno maja. Zdaj vam pa lahko samo tako neuradne podatke povem, ker baza bo še prečiščena. Ampak dejansko se stanje ne spreminja, približno 40 odstotkov je spet tistih, ki zdaj, po treh letih, ko spet merimo, kaže, da isto so bili zelo slabo plačani ali pa sploh ne, kar kaže samo na to, da dejansko je treba nekaj zelo sistemsko spremeniti, da se to prakso neplačevanja ustavi. Bi pa zelo poudarila tukaj, da so velike razlike med javnimi kulturnimi zavodi. In niso vsi javni kulturni zavodi, se ne poslužujejo teh praks, ampak se je pa treba zavedati, da na tem brezplačnem poslovnem modelu kar nekaj zavodov to kulturo neplačevanja vzdržuje in jo je treba nekako zamejiti po našem mnenju. Tako da, hvala.